Kako pomembna je študijska praksa in zakaj se včasih zdi, da se po njej znajdemo na začetku svoje poti?
Skozi celotno šolanje mladi pridobivamo ogromno teoretičnega znanja, ki pa mu nemalokrat manjka izjemno pomemben del izobrazbe, in sicer praksa. Ali pa ta obstaja, vendar v omejenem obsegu. Vsak izmed nas se je verjetno že srečal z občutkom, ko mu je bila stvar s teoretičnega vidika popolnoma jasna, ko pa se je je lotil zares, je doživel blokado. Zagotovo to niso ravno pozitivni občutki, a dobro je vedeti, da gre skoznje prav vsak izmed nas. V tem smislu je pomemben, čeprav rahlo klišejski, rek: »Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo«.
Ena izmed vaj, preko katere lahko vsak postane mojster, je zagotovo tudi študijska praksa. Ta hkrati predstavlja pomemben korak in odskočno desko do zaposlitve na izbranem področju. Preko prakse spoznavaš delo, ki ga boš najverjetneje opravljal/a po koncu študija. Poleg tega lahko na tak način pridobiš dragocene delovne izkušnje in različne veščine, od komunikacijskih, socialnih, strokovnih veščin itd. Te ti bodo zagotovo koristile ne glede na službo, ki jo boš imel/-a v prihodnosti.
Hkrati pa lahko opravljanje prakse pomeni spoznavanje z delom, ki ti, kot boš ugotovil/-a med ali po koncu usposabljanja, morda sploh ne ustreza. In to nikakor ni konec sveta. Spoznavanje opravil, ki nam niso blizu oziroma se v njih ne najdemo, je prav tako pomembno za našo poklicno in zasebno prihodnost, kot je opravljanje nam prijetnih.
Novi koronavirus in praktično usposabljanje – kaj pa zdaj?
Zaradi vsem nam znane situacije s Covidom-19 je šolajočim se mladim marsikje onemogočeno opravljanje praktičnih obveznosti. Študijski in drugi izobraževalni programi se med seboj razlikujejo po vrsti in načinu izvajanja prakse, kar se v času zaprtja izobraževalnih ustanov še toliko bolj pozna. Nekatere oblike samostojnega dela ali dela na daljavo so študentom ostale odprte, drugod lahko praksa poteka skoraj nemoteno. Ponekod so posamezni študijski programi prenesli praktična usposabljanja na kasnejši datum ali jih v letošnjem šolskem letu celo preskočili. O smiselnosti takšnih in drugačnih ukrepov bi lahko razglabljali ure in ure, vendar naj ostane pri tem, da je praksa nujni in sestavni del študijskega procesa. Kot takega ga teorija vsekakor ne more nadomestiti, zato je potrebno najti nove, drugačne načine pridobivanja praktičnih znanj.
Če je le možno, se lahko doma preizkusiš v čim več različnih opravilih. Lotiš se lahko kuhanja, pospravljanja, ustvarjanja, sestavljanja knjižnih omar ali popravljanja pokvarjenih elektronskih naprav, ki bi jih drugače vrgli v smeti. Da sploh ne omenjam uprizarjanja gledaliških predstav za družinske člane, izvajanja varnih kemijskih, bioloških ali fizikalnih poskusov, pisanja člankov ali promocijskega materiala za družinski novičnik itd. Lahko bi naštevala v nedogled, a naj ti primeri služijo kot osnova za nadaljnje rešitve.
Na tem mestu se mi zdi pomembno omeniti relevanten nauk. Smiselno se ga je držati ne glede na to, kaj počnemo v življenju. Pot do uspeha je v veliki meri sestavljena iz vztrajnosti, trdega dela, ravno dovolj velikega ščepca samozavesti, predanosti ter predvsem zaupanja vase in v svoje zmožnosti. Talent je nedvomno pomembna sestavina, ki pa jo lahko odkrijemo in v naš recept dodajamo sproti oziroma postopoma.
Karantenski čas naj bo zato usmerjen k postopnemu odkrivanju veščin in talentov, za katere morda sploh nisi vedel/-a, da jih imaš. Pa kar brez strahu in glavo pokonci, vse (praktične) niti imaš v svojih rokah.
