Tudi ne-odločitev je odločitev. In to slaba.

Pred dnevi se me je močno dotaknilo spoznanje o tem, koliko veliko ljudi težko zbere pogum za večje, pa tudi za manjše življenjske odločitve. Ja, saj odločati se res ni tako lahko, dokler ne dobiš trde kože.

Izziv odločanja se namreč skriva prav v sami besedi odločanje, če jo razbijemo na dva dela in postane od-ločanje. Vsaka odločitev je hkrati tudi ločitev od. Ko se odločiš za eno pot, ostale odvržeš. Odločitev tako postane neke vrste zapiranje poti, odmiranje, zavestno zamujanje priložnosti. In to je tisto, kar boli.

Zato se pogosto raje niti ne odločimo – in čakamo, da bi se stvari morda same razjasnile. Ali pa, da bi prišla kakšna spodbuda od zunaj. Stopicamo na mestu in ždimo v coni udobja, ki to sčasoma več ni. Pogosto se stvari celo res same razjasnijo – večina možnosti se zapre in ostane le še peščica tistih, ki nam niti niso najbolj všeč.

Življenjski prehodi: na zunaj romantika, v resnici pa pogosto zelo težki

Kaj je lepšega kot spremljati poročni obred prijatelja ali prijateljice? Ali pa veseliti se skupaj s prijateljem, ki je pravkar diplomiral? Dobiti MMS s sličico novorojenega deteca? Čista romantika!

Samo navzven. Od znotraj pa so prav največji prehodi pogosto povezani s trpljenjem. Da to velja za porod, tako ali tako ni dvoma – tako za mamo kot za novorojenčka. Velja pa tudi za druge. Poznate koga, ki ob pisanju diplome ni imel kakšnega težkega obdobja? Ali pa par, ki se ob pripravi poročnega obreda ali slavja ni sporekel?

Po drugi strani pa: bi šli nazaj v mamin trebuh?

Prehodi v novo življenjsko obdobje so vedno prehodi v večjo odgovornost, a obenem tudi v večjo svobodo. Kljub temu, da so težki, bi se nazaj, v stanje pred prehodom, vrnili le redki. Pot nazaj bi za večino pomenila pot v zatohlost, manjšo svobodo, v manj človekovega dostojanstva.

V družbi, ko prehodi niso več niti samoumevni niti že uhojeni (vsaka oseba postaja čisto svoja zgodba), se vseh možnih pasti prehodov še kako dobro zavedamo. Težko se nam je od-ločiti. Težko zgolj na besedo verjamemo, da je na koncu predora luč. In preveč se bojimo napačnih odločitev.

A tudi ne-odločitev je odločitev. In to ena slabših.

Če novorojenček predolgo ostane v maminem trebuhu, je to škodljivo tako zanj kot tudi za mater.

 

V projektu Inkubator 4.0 pomagamo mladim pri njihovih prehodih. Seveda si prav ti sam edina oseba, ki lahko opravi svoj prehod. Namesto tebe ga ne bo opravil nihče drug. Vendar je lažje, če ti pri tvojem koraku naprej nekdo stoji ob strani. Ali celo, če je pripravljen hoditi s teboj. Za nas upam, da lahko rečem, da smo.

Posebna priložnost za to so ponedeljkovi coworkingi. Pridi kdaj, da v prijetnem vzdušju rečemo kakšno spodbudno o prehodih!

 

Sorodno:

1 Komentar. Leave new

  • Ivana Zajc
    21. 3. 2017 14:33

    Živijo, Matej!
    Tvoja pisanja z velikim veseljem preberem. Tako zelo logična so, tako enostavno razumljiva, pa tako zopet vzvišena. Čestitam.
    Zajc Ivana

    Odgovori

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Fill out this field
Fill out this field
Vnesite veljaven e-naslov.